Pred štirimi leti sem se tudi sam javno izpostavil, ker sem želel, da bi se v naši občini nekaj spremenilo. Takratni način vodenja se mi je zdel aroganten, zaprt in predvsem brez pravega zaupanja v ljudi, ki tukaj živimo, delamo in ustvarjamo.
Prišel je mlajši župan, človek iz ljudstva, in pričakoval sem drugačen pristop. Več odprtosti, več poslušanja in predvsem več povezovanja ljudi, podjetnikov, društev, ustvarjalcev ter vseh drugih, ki bi lahko našim krajem dali nekaj več.
Štiri leta pozneje imam precej grenak občutek, da smo zamenjali predvsem obraz, sistem pa je ostal skoraj isti.
Sem podjetnik v tej občini. Nisem največji, najmanjši pa tudi ne. Tukaj ustvarjamo delovna mesta, plačujemo davke, poslujemo, investiramo in imamo načrte za prihodnost. V teh štirih letih me ni nihče iz občine povabil na en sam resen pogovor o tem, kaj podjetja potrebujemo, kaj nas ovira, kakšne načrte imamo in ali lahko lokalna skupnost pri čem pomaga.
Pošteno je povedati, da bi lahko tudi sam večkrat potrkal na občinska vrata. Ampak vsaj kdaj bi lahko zanimanje prišlo tudi z druge strani. Ne pričakujem subvencij, denarja ali posebnih privilegijev. Pričakoval bi vsaj zanimanje.
Še bolj pa me moti nekaj drugega. Pri nas se preveč stvari dogaja iz čiste inercije. Iste dejavnosti, iste ustanove, iste prireditve in isti programi. Nekaj se pač dela zato, ker se je delalo že lani, predlani in pred desetimi leti.
Da ne bo pomote: društva, prostovoljci in vsi, ki te stvari izpeljejo, niso problem. Ravno nasprotno. Marsikaj v tej občini se sploh še dogaja samo zaradi njihove energije in podarjenega časa. Problem je, da se skoraj nihče resno ne vpraša, ali imajo stvari še smisel in kam vse skupaj vodi.
Je nekaj dobro obiskano? Ljudem še kaj pomeni? Ustvarja novo vrednost, povezuje kraj, privablja ljudi od drugod? In predvsem: kaj želimo s tem doseči čez pet ali deset let?
To niso nevljudna vprašanja. To so povsem normalna vprašanja, ki si jih mora vsaka skupnost občasno postaviti, že iz spoštovanja do ljudi, ki vlagajo svoj čas, in do javnega denarja, ki je denar vseh nas. Če si jih nihče ne postavlja, denar pač teče naprej po ustaljenih poteh, programi se ponavljajo in nihče se preveč ne ukvarja z učinkom.
Včasih imam občutek, da namen lokalne politike ni razvoj, ampak predvsem vzdrževanje miru. Vsakemu nekaj, da ni preveč nezadovoljen. Vsem po malem, nikomur zares. Potem pa upanje, da se bo ta mir ob volitvah spremenil v glasove.
To ni razvojna politika. To je upravljanje statusa quo.
Tak odnos do prihodnosti pa ni samo naš notranji problem. Čuti se tudi navzven. Ko se nekdo odloča, ali bi se preselil v naše kraje, si tukaj ustvaril dom, odprl podjetje ali sprejel službo, ne gleda samo na ceno stanovanja, zemljišča ali oddaljenost od avtoceste. Gleda tudi, ali kraj živi, ali se razvija, ali ima kakšno idejo o sebi in ali bo čez deset let ponujal kaj več kot danes.
Pri nas že zdaj primanjkuje nekaterih kadrov, med drugim tudi učiteljev. Občina in njena politika seveda nista edini razlog, zaradi katerega nekdo službo sprejme ali zavrne. Toda človek ne izbira samo službe. Izbira tudi okolje, v katerem bo živel, si morda ustvaril družino in preživel velik del svojega življenja. Če kraj deluje, kot da mu je bolj ali manj vseeno, kaj bo z njim čez deset let, lahko marsikdo upravičeno podvomi, ali je prihod sem res dobra odločitev.
Največji problem naše občine po mojem sploh ni pomanjkanje denarja. Tudi sposobnih ljudi nam ne manjka. Problem je, da teh ljudi ne znamo zares poiskati, povezati in vključiti.
Imamo podjetnike, obrtnike, mlade, strokovnjake, ljudi z izkušnjami iz tujine, kulturnike, športnike in posameznike z odličnimi idejami. Toda vsak nekaj počne na svojem koncu, v glavnem vsi v tujih krajih in ne doma. Občina pa bi morala biti tista, ki te energije vsaj poskuša povezati. Ne zato, da bi vse vodila in nadzirala, ampak da bi ustvarila okolje, v katerem se ljudje srečajo, pogovorijo in iz dobrih idej morda nastane tudi kaj konkretnega.
Mene osebno vse manj zanima, kdo je »naš« in kdo »njihov«, kdo je komu všeč in kdo se s kom fotografira. Zanima me precej bolj preprosto vprašanje:
Kje želimo, da bo ta občina čez deset let?
Če na to vprašanje nimamo odgovora, bomo čez deset let zelo verjetno še vedno financirali iste stvari, poslušali iste razprave in se čudili, zakaj ljudje z znanjem, idejami in energijo, predvsem mladi, svoje načrte raje uresničujejo kje drugje. Čudili se bomo, zakaj podjetja težko dobijo zaposlene, zakaj primanjkuje učiteljev in zakaj se nekdo, ki bi si tukaj lahko ustvaril dom ali ustanovil podjetje, raje odloči za drug kraj.
To bi bila precej žalostna zapuščina naše generacije. Ni pa treba, da bo tako.
Zato ne želim ostati samo pri kritiki. Imam en precej preprost predlog, ki skoraj nič ne stane: enkrat na leto naj občina za isto mizo povabi podjetnike, obrtnike, društva, mlade in vse druge, ki jih prihodnost teh krajev zanima. Brez protokola, dolgih govorov in obveznega fotografiranja. Z enim samim vprašanjem na mizi: kje želimo biti čez deset let in kaj lahko k temu prispeva vsak od nas?
Sam zagotovo pridem in prepričan sem, da še marsikdo.
Če se izkaže, da takega pogovora nihče ne pogreša, bom prvi priznal, da sem se motil. Če pa ga kdaj izpeljemo zares, bomo morda presenečeni, koliko znanja, energije in idej v tej občini že imamo, pa jih za zdaj bolj slabo povezujemo.