Pred štiridesetimi leti se je našim krajem zgodil Trubar. Na Rašico je takrat prišlo 15.000 ljudi in praktično ves politični in kulturni vrh države. Odprtje Trubarjeve domačije je bilo v živo prenašano po celi Jugoslaviji, TV signal pa je šel prek improviziranega repetitorja na Velikem Osolniku v beli svet, saj so naši kraji sramežljivo skriti za visokimi hribi in po vseh teh letih se za temi hribi še vedno bolj ali manj sramežljivo skrivamo.

Seveda nam šolski sistem pripelje osnovnošolce, na stopnicah pojedo svoj sendvič, spijejo pingo sok in morda celo kaj znanja odnesejo s seboj na avtobus. Ampak Trubarjeva domačija je bila že od začetka precej več kot prostor za šolske ekskurzije.

Pred štirimi desetletji smo dobili veliko darilo. Denar se je nabral skozi akcijo »Trubarjev dinar«, takratna socialistična republika pa nam je na podrtiji stare domačije postavila lep kompleks in spominsko sobo v čast Primožu Trubarju. Nekateri posamezniki, ki bi jih danes označili za nacionaliste so že takrat razumeli, da Trubar ni bil samo neki far, ki je guncal afne po nemških deželah, ampak da slovenski jezik, zgodovina in identiteta nekaj pomenijo.

Naši kraji so s tem dobili ime, zgodbo in nekaj, česar si večina majhnih krajev ne more preprosto izmisliti ali kupiti.

Kako dobro smo to darilo izkoristili, pa je drugo vprašanje. Glede na to kar opazujem že 40 let, da ne prav dobro.

Vsako leto domačijo obišče več kot deset tisoč ljudi, sami pa jih ne znamo niti pošteno nahraniti, kaj šele zadržati za dan ali dva in jim konsistentno ponuditi kaj več. Seveda obstajajo svetle izjeme in posamezniki, ki se trudijo. Kapo dol. Toda štirideset let pozneje izjemna zgodba še vedno ni postala prava destinacija.

In zdaj se nam je zgodil še grad Turjak.

Spet velika investicija in spet nekaj, česar si sami verjetno nikoli ne bi mogli privoščiti. Okoli 13 milijonov evrov vredno darilo.

Tokrat ideje sicer so širše. Hotel, kavarna, prireditve, razstave. Ampak človek praviloma ne pride nekam samo zato, da prespi v lepi sobi. Pride zaradi kraja, hrane, narave, zgodovine, dogodkov in občutka, da ima tam kaj početi. Grad je lahko razlog, da pride prvič, okolica pa mora biti razlog, da ostane.

In tega se ne da zgraditi samo z obnovo gradu.

Če obiskovalec po ogledu gradu, kosilu – hmmm, kje že? – in eni noči ugotovi, da nima več razloga ostati, bo imel težavo tudi investitor. Ta namreč ne živi od otvoritev in lepih govorov, ampak od gostov, zasedenosti in prihodkov.

Prav zato bi se morali spomniti Trubarjeve domačije. Tudi tam smo imeli izjemno zgodbo in nacionalno pomembno ime, pa iz tega nismo naredili razvojnega preskoka za širši kraj.

Grad Turjak je morda največja razvojna priložnost naših krajev v zadnjih desetletjih. Toda 13 milijonov evrov je bilo vloženih predvsem v zidove. Vse ostalo moramo narediti sami.

In tu me skrbi.

Ko so nastajale ideje za vsebine gradu, smo se znova obračali predvsem na ljudi in strukture, ki so desetletja oblikovali tukajšnjo kulturno in turistično ponudbo. Če pa po štiridesetih letih še vedno nimamo povezane destinacije, bi bilo pošteno vprašati, ali za naslednji korak vendarle potrebujemo več širine, ambicije in poguma.

Sicer bomo čez dvajset let občudovali, takrat že malo načet grad in se spraševali isto kot danes pri Trubarjevi domačiji: kako smo lahko imeli v rokah toliko in iz tega naredili tako malo.